Pobit se je klatil Perun po hiši, po vrtu; nikjer ni mogel najti pripravnega mesta, kamor bi položil svoje stare ude; skoraj je bil pozabil že, kaj je prijazen pogled iz gospodarjevih oči, in mlada gospodinja ga je tako prezirala in zanemarjala, in vendar kaj bi bil dal za eno samo prijazno besedo; kaj je vse dobro življenje brez ljubezni! se je plazil od do kakor tam ona umazana megla, ki se vlači ob gozdnem robu. Tudi Kokodinov glas se ni več tako veselo kakor nekdaj razlegal po dolini.