Kaj je pač mislila večna dobrota, ko je stvarila človeka, moža in ženo? Kaj je nameravala, ko jima je v srce pokladala ta čut? Človek bi sodil, da nam je hotela dati najdražji, najblažji dar na pot po življenju, kakor izroči pobožna mati sinu, ko se napravlja na daljno pot v tuje dežele, čudodejno svetinjo, ki jo naj nosi na prsih, da mu bode vodnica, tolažnica in rešnica v vseh nevarnostih.