Tako sama je bila, tako zapuščena, tako nesrečna! Iz samotnega gozda, kjer je bivala kakor zakleta kraljična v starih pripovedkah, uhajale so ji misli, sama ni smela za njimi, sirota ‒ proti tihi, mirni dolini, kjer stoji prijazna hiša, dom miru in sreče ‒ nekdaj, zdaj se je žalost vselila v nji in sramota! Kako malo časa, ko je še ona bivala v nji srečna in nedolžna kakor otrok, ki leta za pisanimi metulji po cvetočem polju.