Pove mu, kar treba, priporoči mu še enkrat dekleta, potem se napoti dela iskat.
XV Zvečer je sedela ‒ zdaj jo pač smemo že imenovati po imenu ‒ sama na klopi pred oglarjevo kočo. Sonce je zahajalo; skozi temno smrečje so prosevali žarki njegovi ter razsvetljevali s polno lučjo gladka debla smrek, stoječih ob robu tratice, kjer je stala oglarjeva koča.