vzame svoj zajtrk in odide po svojih opravkih. Radoveden ni bil; ko bi se bil obrnil v tem trenutju, videl bi bil tujo deklico, ki je šla ravno iz kolibe pro ti Záboju. Bleda je bila kakor po bolezni, tudi omahovala je malo; a čisto oko je pričalo, da se ni več bati. Blagodejno spanje jo je bilo lepo pokrepčalo in z vidnim veseljem je dihala čisti, krepki jutranji zrak.