In pošteni oglar gre po prstih kakor tat v svojo kočo. Čez nekaj časa se vrne, vesel, z umazano mošnjo v roki; mošnjo izroči Záboju, rekoč: »Nič ni čutila; ná, kar imam; menim, da bo dovolj za nekaj dni, potem bomo že zopet videli, kaj in kako. Tisto pa, kar si govoril prej o tistem vračanju, veš, to ni tako natanko.