XIII Mračilo se je že, ko je stopal postaren mož po slabo uglajeni stezi preko gostega smrekovega gozda. Ni ga motilo, da so se mu noge, trudne ali nemarne, pogosto spotikale ob korenine, ki so se vzpenjale tu in tam čez stezo, debelim kačam podobne; ni ga plašila tema, ki je gledala tako strahovito z debelimi, črnimi očmi izmed goščave; dobre volje je bil, zdaj je žvižgal, zdaj popeval kratke pesmice s hripavim glasom, ki se pa vendar ni neprijetno razlegal po samotnem gozdu; zdaj je oponašal, ki se je oglašala v smrečju, zdaj je metal svoje pokrivalo za netopirji, ki so mu preletavali pot. Mudilo se mu ni, kakor je bilo videti; počasi je korakal, dasi ni bilo videti gozdu konca ne kraja pred njim.