Posebno ljubega gosta je moral imeti, moral je biti posebno dobre volje, da je šel po kosilu tiho dol v svojo skrivnostno shrambo, prinesel zaprašeno steklenico ‒ kar je posebno imenitno ‒ ter nalil najprej gostu, potem sebi droben kozarček. Hudoben človek bi bil moral biti, pravi, da bi ne bil z vidnim veseljem, z neko zamaknjenostjo srebal blage kaplje ter ne hvalil je nad vsa vina, kar jih rodeva olikani vinorodni svet. Žal nam je, a zamolčati ne smemo, ker nad vse nam je resnica, da posebno o tem pridelku našega prijatelja gospoda Mirodolskega šla je po vsej okolici čudna govorica, upamo samo, da bi izvirala od kakega nehvaležnega gosta.