Vsaka beseda očetova je pričala ubogemu dekletu, da ni še na pravem sledu, da mu je znano samo pol resnice; ona je vedela vso, vse ji je bilo jasno. Vendar kako bi bila mogla sirota razodeti mu žalostnejšo polovico; saj je bil mož že zdaj tako potrt, tako uničen, da sirota ni strpela gledati mu v lice, v bledo, upalo lice. Nekoliko časa molči, kakor da bi se ne zavedel, potem zopet spregovori; glas se mu je tresel, ko je govoril: »In kaj si delala ti, nesrečno dete?