»To je tako,« odgovori ji gospod Mirodolski, »vročina spremem močo, ki je bili v njem, v soparo in kadar ta vsa izpuhti iz njega, postane lažji in pečen je; ta bó, menim.« Nato potegne nož ter mu začne ostrgavati črno kožo. Ko je bil lepo osnažen in čez in čez rumen kakor pečen kostanj, stisne ga, da poči in lepo zadiši; potem ga poda galantno in, kakor more, graciozno gospe sosedi.