Sirota ni vedela, da ni ona prva, ki se ji tako godi, in da ne bode zadnja. Tako so ji nemirne misli plale kakor valovi razburjenega morja, misel ji je misel pobijala, kakor se val za valom podi. Ali v tem nemiru in viharju sijala ji je vedno na istem mestu, nepremično, ena luč, ljubezen do, in tej luči, ki jo je tako prijazno vabila, ni se smela bližati.