Sredi gozda je bila prijazna senožet; gospod Mirodolski jo je imel samo bolj za veselje, ne za korist. Dasi bi mu bila dala o vsaki košnji lep voz dobrega sena, ni je kosil; trava je rasla, kakor je hotela, in po njej so rasle in cvele pisane cvetice, druge spomladi, druge poleti in v jeseni, ali vedno jih je bilo toliko tukaj, kakor nikjer drugje; čutile so pač, da tu se jim ni bati bridke kose, zato so tako veselo rasle in cvele in dišale, dasi ni nihče zanje skrbel, nihče jim prilival. Drevje, ki je obdajalo senožet, bilo je prijetno namešano.