Jaz pojdem po svetu, tja pojdem, kjer me nihče ne pozna, kjer ne bo nihče s prstom kazal za menoj. Še je čas; še sem samo v mislih grešila; še je čas, a zadnji čas, da bežim pred skušnjavo, pred njim, ki me vleče za sabo z nadčloveško močjo.« Zdaj je bilo pač vse jasno; sklenila je roke in stala je kakor okamenela; tiho je zdihovala: »O ubogi oče, ubogi!«