O ta nesrečni grad, ta nesrečna gospa Jarinova, ona je sama kriva moje nesreče, moje sramote; o da bi ne bila nikdar prišla v naš tihi, srečni kraj! Jaz ne morem dalje prebivati v tem nesrečnem kraju, vsaka cvetica, vsako drevo, vsaka ptica tu mi očita mojo pregreho, mojo sramoto; očetu si ne upam pogledati v oči, v ono častito obličje. , pojdi z mano, pojdiva po svetu!