‒ »Le tega ne verjemi, ljuba moja; človek ima vendar oči v glavi. Ne da bi dejala, da ni lepa tista; ali ona je bolj tako nekako, kakor so naša dekleta; pa tisto Zoro, kako je gosposka, kako je šibka in tenka; s pedjo bi jo človek objel čez pas; in lahka je, da se ji komaj trava pripogne pod nožico, in kožico ima belo, kakor da bi je ne bilo nikoli božje sonce obsijalo. Vidiš, to ti je gosposka lepota, kakršno imajo v mestni gospodiči.