Sedaj je bila gospodu Mirodolskemu neizogibna dolžnost, povabiti na svoj dom. »Kadar bode prvič lep dan, gospod, upamo, da nam izkažete čast z gospo tetko, našo sosedo; seveda pri nas se ne smete nadejati take postrežbe.« »Z veseljem, gospod!« odgovori ter mu seže v roko; »takoj jutri; glejte, zvedrilo se je in polna luna sije na nebu.