Pel je s tako prijetnim, mehkim in vendar krepkim, polnodonečim glasom s tako globokim, srčnim čutom, da ga je z radostjo poslušala vsa družba, celo se je zvedrilo čelo; morebiti si je mislila: Vendar ne more biti napačen človek, ker tako lepo, tako ginljivo poje! In lepo je pel v resnici; tu ni bilo nič ponarejenega, ti glasovi so zares izhajali iz globočine hrepenečega srca, ki milo toži po neznani domovini, kjer je mir in sreča doma. Ko je končal petje, prejel je od vsakega za hvalo prijazno besedo; gospa Jarinova mu ginjena stisne roko, rekoč: »Pravo veselje si mi napravil,; kako sem pogrešala tvojega lepega petja!