Ni čudo torej, da so bile te štiri rastline pravi ponos, prave rejenke gospoda dolskega; obdeloval jih je, prilival jim, skrbel je zanje, kakor često oče ne skrbi za svoje otroke. In rastline niso bile nehvaležne, rodévale so svojemu gospodarju obilo mu, ako smemo njemu samemu verjeti, sladkega grozdja; trdil je vsaj, da nikoli nikjer na svetu ni mu šlo tako v slast nobeno grozdje, ne vipavsko ne ogrsko in celó ne sloveče grozdje meransko. In to mu bode rad verjel, kdor je tako srečen, da iz lastne skušnje ve, kako prijetno diši sad, katerega si je človek pridelal sam na svoji zemlji.