»Tako je, gospodična!« pride ji na pomoč; »to moramo imeti vedno pred očmi, ako ga hočemo pravično soditi; potem nam se neprijetni glasovi, ki nam žalijo čut, zedinijo in stopó v neko višje, otožno soglasje.« »Mogoče!« odgovori gospod Mirodolski; »o tem sodi osebni čut, jaz tega pesnika ne morem uživati s čistim veseljem. Meni se vedno zdi, in te misli se ne morem iznebiti, da temu možu ni bilo nič sveto, z vsem se igra, tudi s svojim svetožaljem; svoje rane nam kaže, ali meni se vedno vriva misel, da si je sam vsekal te rane, in ‒ gotovo ne pregloboko!