In ‒ to je bilo pač najboljše zdravilo ‒ saj ni bil sam; pustila mu je draga družica dve cvetoči hčerki v spomin in tolažbo. Kadar se mu je obnovila žalost, zbudilo se hrepenenje po izgubljeni tovarišici, kadar je želel videti ljubo njeno obličje, mile njene oči, ozrl se je v Zoro ali, katero je bila ravno poleg njega; obe sta bili podoba svoje matere. Ni čuda torej, da je tako ljubil svoji hčeri; ljubezen do žene združila se mu je z ljubeznijo do otrok.