Prijetno ga je bilo poslušati, ko je zasmehoval sloveče slikarje, ki nam s tako umetnostjo predočujejo beketajoče ovce, suhorebre krave, podrte koče in dolgočasne mline na veter: podobi, ki jih tako visoko cenijo učeni leposlovci, ‒ zakaj? Ker so tako podobne, tako »po naravi«, kakor da bi bilo to umetnosti najvišji namen! Skoraj strah je bilo gospoda Mirodolskega, ko ga je slišal tako krivoversko govoriti o rimskih pesnikih.