In kakor je mislil, tako je govoril. Njegova sodba o umetnosti, zlasti o poeziji, je bila časi kriva, prenapeta, mnogokrat pravična ali vedno zanimljiva, izvirna; imenoval se je rad sam leposlovstvenega krivoverca. Prijetno ga je bilo poslušati, ko je zasmehoval sloveče slikarje, ki nam s tako umetnostjo predočujejo beketajoče ovce, suhorebre krave, podrte koče in dolgočasne mline na veter: podobi, ki jih tako visoko cenijo učeni leposlovci, ‒ zakaj?