Z gospodom Mirodolskim sta bila hitro vélika prijatelja; govorila sta o poljstvu in vinstvu, o in Rimljanih, o nemškem slovstvu in slovenskem; gospod Mirodolski se ni že dolgo tako prijetno razgovarjal. Družba, skonca nekoliko tiha, bila je kmalu živa in vesela; gospa Jarinova je bila izgubila ali pozabila svoje glavobolje, dobre volje je bila nocoj, kakor se spodobi dobremu družniku. Edina se ni mogla nič prav udomačiti; videlo se ji je, da ji nekaj ni prav, da nečesa pogreša, večkrat se je skrivaj ozrla v svojo sestro, kakor da bi ji očitala, da je tako vesela, da tako zvesto posluša moža, ki je sedaj na mestu!