Lep večer je bil; večernica je sijala na jasnem nebu in iz temnega smrečja se je razlegala kosova pesem po tihi dolini. Molče je stopala družba, in spredaj, gospod Mirodolski in za njima, vsak je imel svoje misli, kakor je bilo videti, nič prav prijetne misli. Tudi Perunu se je zdelo, da ni vse, kakor bi moralo biti; vajen je bil videti jih glasne in vesele, prizadejal si je mnogo z lajanjem, skakanjem in dobrikanjem, da bi jih oživil, zdeli so se mu tako čudni, tako pusti kakor nikoli poprej; zastonj so bile vse blagovoljne prizadeve zveste živali; nocoj ni nič početi s temi ljudmi, jutri bo že zopet drugače!