Veselo se nasmeje Zori, rekoč: »To je vendar prav lepo, da ne zabiš svoje uboge sestre, da skrbiš tudi zame, ki mi je prisojeno, da ostanem samica vse svoje dni, in tudi tebi sem hvaležna,!«
»Kako moreš tako govoriti, ljuba moja?« odgovori ji nekako v zadregi. »Kdo je mislil nate!