Dokler je človek še mlad in krepak, dokler mu vre po žilah gorka kri ‒ »veselo mu ptiči pojó«, ves svet je njegov; kamor položi trudno glavo, tam je doma, vse mu je prijazno, vse mu vrata odpira in srce. A pridejo leta, sivi se mu glava, pešajo moči ‒ tedaj se mu zbuja v srcu neznano prej hrepenenje po miru in pokoju, po tihem kotu, kjer bi preživel, kar mu je ostalo dni. Košček svoje zemlje si želi, mirno streho, svoje ognjišče pod njo in okoli ognjišča ‒ o hudó je človeku, zapuščenemu, samemu na svetu zatisniti trudne oči!