nova beseda iz Slovenije

Josip Stritar: Gospod Mirodolski, poved v sobesedilu:

Mi iščemo, česar pogrešamo v sebi: one, nežnosti, rahločutnosti; one potrpežljivosti in stanovitnosti; onega premagovanja in zatajevanja samega sebe, tolikanj prepevanega, nikdar dovolj hvaljenega; one angelske vdanosti, ki trpi in molči; onega obličja, ki se smeje s solzami v očeh, ki razoroži, omeči surovega divjaka! One vedne, nikdar kaljene jasnosti; srca, ki ljubi brez samopridnosti, ki trpi krivico in ne očita, ki odpušča, kakor sam Bog odpušča; očesa, iz katerega sije zadovoljnost in sreča, ki zbuja kakor pomladno sonce vese lje in življenje, kamor posije gladkega lica, ki ga žari, kakor jutranje nebo, najlepša boja na svetu, sramežljiva rdečica; ust, ki blagoslavljajo, ne kolnejo, iz katerih ne pride huda, nespodobna beseda; ročice, ki gladi s čela gube, ki blaži, množi, v zlato spreminja, česar se dotakne; naročja, v katero se zateka mož, kakor dete v materino krilo, iz življenja viharjev, rekoč: Tu je moje zavetje, moje zatišje, tu je moj dom! Oj ti blaženo naročje zveste žene!


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA