Bele, od vode obrušene roke, kot nemi monoliti štrlijo iz zemlje. Tako žareč je svet zjutraj, tako svetel je dan tik pred soncem ... ‒ in tih mir se seli skozi naju, skozi najine nemirne nozdrvi, ki so vse, kar imava.
Mir lahke, mir nepredvidljive danosti, mir, ki umira s soncem.