Kot nekakšen strojček za mletje vsakdanjih opravil sem; vklapljam se ob šestih zjutraj, ugašam pa okoli desetih zvečer. Ko pomislim na besedišče nerojenih pesmi, me sicer spreleti strah zamujanja, a k popisovanju se ne spravim. Preveva me občutek, da ni potrebno, pa tudi, da ne zmorem zdaj tiste napetosti, tiste krvave vročine.