S čutnimi nitkami mi omami utrip, s perutmi zastriže kot ptica, da vzletiva ... med sonca, med lune, med mična molčanja, kjer glasovi pojejo kot ure, kjer sončni žarki ližejo vokale do kosti; letiva skozi žgečkljive elipse, skozi božje spoje težnosti, skozi klasje Edinega. V srcu mi vre kri, na obrazu mi vrejo usta, v telesu mi vre duša. Radostno se delim na zvezde in se sejem po nebu.