Niti niti druge nočne ptice ni bilo več slišati. Le tam pod lipo, na trdih tleh je vzdihovala in govorila nerazumljivo sama s seboj, od šentjakobske cerkve sem pa se je raz legel zamolklo doneč zvonov glas in naznanjal polnoči.
In zdaj, ob polnočni uri, ko se shajajo duhovi, je prisegla pod milim nebom, da se hoče maščevati nad in.