Tako čudno mi je!« je zastokala in lastnega glasu jo je bilo strah. Bila je zmerom bolehna in občutljiva, vsake reči se je ustrašila, ubiti bi si pa še črva ne upala. »To se vlečejo te noči!« se je razhudil, strmel v okna, če se morda le že ne, ter napenjal ušesa, če morda ni zapel petelin in če morda ni zalajal pes na vasi.