Nič več ga ni vezalo na svet, ko je vedel, da bo morda v nekaj trenutkih obračunal za vse življenje. »Moj Bog, bodi mi usmiljen sodnik!« mu je zakipelo v srcu in solza mu je zdrknila iz oči. Jernač je k postelji pristavil stol za gospoda, pa je prijel Kozomolčevko in jo odvedel iz hiše.