Včasih se ves dan ni dotaknil jedi in pijače, da se mu je že jezik lepil na nebo in je komaj še razprl izsušene ustnice. Še najbolj je bil vesel, kadar je v gozdu poslušal pesem lastne sekire in prisluškoval padanju, hreščanju in lomastenju padajočih dreves. Slišal je, kako so zdaj pa zdaj vztrepetale ptice, zaplahutale in se prestrašeno prepeljale globlje v gozd.