»Kar nič ne sitnari, kot bi vedel, da se pelje na božjo pot,« je šepnila materi in v tem trenutku zagledala cerkev sv.. Od te strani se ji je zdela še večja in skoraj lepša.
Konji so se že upehali; povešali so glave in vsi prašni počasi stopali zdaj skozi gozd, zdaj mimo travnikov in njiv.