Kadar ga je ponoči prebudilo vzdihovanje iz Agatine kamre, ga je presunilo; ko pa se je v razmišljanje zagozdil Tinetov obraz, se je pokril čez glavo in zaškrtal z zobmi. »Vraga, le kaj se mučim, ko je nedolžna,« si je dopovedoval. Nekajkrat je hotel vstati, stopiti k njej in jo poprositi: »Odpusti mi, norec sem bil.