Zdaj se je že precej umiril in se tudi misli prav lahko otresel. Kadar ga je ponoči prebudilo vzdihovanje iz Agatine kamre, ga je presunilo; ko pa se je v razmišljanje zagozdil Tinetov obraz, se je pokril čez glavo in zaškrtal z zobmi. »Vraga, le kaj se mučim, ko je nedolžna,« si je dopovedoval.