»Včasih je res nekam togoten,« ga je zagovarjala in debele solze so jo oblile. Spomnila se je vseh udarcev, toda bolj so jo bolele njegove besede. »Naj me že tepe, da bi me le z vlačugo ne pital in otroku drugega očeta ne prtil,« se je lovila v mislih, mu odpuščala in ga opravičevala s skrbmi, z delom in naglo jezo.