Rentačil je v veži, v mlinu, v hlevu in na dvorišču, kadar pa je zagledal, ki se je že komaj obračala, se mu je znova zagrizlo v misli: »Kaj, če je Tinetove krvi!« Le za trenutek, dva se mu je včasih oglasilo v srcu: »Poštena je! Grdó bi jo obrekoval!« ‒ a ga je takoj zopet pičilo, da ga je skelelo in žgalo: Kaj, če je Tinetove krvi ‒.