Vse bi se dalo urediti, če bi imeli že zadrugo,« ji je razlagal, čeprav ga je le na pol razumela. Govorila sta o materi in očetu, ki sta zdaj rešena in se jima ni treba bati za streho; še smejala sta se, ko sta se spomnila Kozomolca. Ko sta se razhajala, mu je dala roko, povesila oči in komaj slišno zašepetala: »Nikar ne bodi hud!«