»Zgoden sem, kajne? Sem si mislil: spotoma naj opravim, spotoma naj se oglasim pri, da ne bodo hudi,« se je slinil in muzal in venomer z očmi lovil, da bi uganil, kako se je odločila. Zazeblo ga je ob misli, če bi po vsem kraju govorili, da ga je zapodila; še med ljudi bi ne mogel, ker bi se norčevali in mu privoščili.