»Povej Požvečajkarju, naj čez pol leta še ostanek pripravi; če je res tak siromaček, bom počakal!« je zamomljal in precej opazil, kako se je Repuljčev obraz spremenil. »Kar tako mu povej, naj ne mislijo ljudje, da sem zverina in da jih bom iz kože deval, ha ha!« »Mu bom že povedal!« se je nasmihal Repuljc in kar dobro se mu je zdelo, da bo on tisti, ki bo v Požvečajkarjevo hišo prinesel miru in se lahko pobahal, da je preprosil.