»Prav, prav, saj še ni temnó!« je jecljal, bilo pa je mračno, da ni mogel ujeti ne Nežinih ne Agatinih oči. Sedel je k oknu in gledal skozi strugice na šipi, kako natepava dež rumenko pred hlevom in češnjo belico pred hišo. Potrkalo je tudi na okno in zazdelo se mu je, da se stegujejo velike nabrekle roké in segajo po ... grabijo, davijo, se reže in krohotajo in izginjajo z dekletom v grapo.