Še nageljni ‒ cvetovi so se tisto noč razpočili in pogledali iz popkov ‒ je niso premamili, da bi jih potežkala v svoji skrbni roki. »Nekaj se je moralo zgoditi!« jo je spreletelo, vendar si ni mogla razložiti, kaj in zakaj se toliko časa mudita. »Bog vé, kako molédujeta pri!« si je mislila in se ozirala proti dolini, če morda že ne gresta.