bi se na takem gruntu le ubijala in še srečo zapravila,« je govoril in sam ni vedel, kaj mu je narekovalo te besede. Zadovoljno ju je gledal in od vsepovsod mu je pozvanjalo: » je moja, je moja!« »Ne bom ji branil, če bo sama hotela, a siliti bi je ne mogel!« se je mukoma iztrgalo, Bajžljevka pa sploh ni mogla spregovoriti.