Z okorno roko je delal prečudne vijuge in čačke, zdaj kimal, zdaj zmajeval z glavo, grizel ustnice, pero pa je škrtalo in se zdaj pa zdaj grdó zarežalo, kot bi hotelo ugrizniti. je vse to gledal, škrtanje peresa mu je stresalo živce in pred očmi se mu je čudno meglilo. Nekaj mu je reklo, naj pograbi tisti papir in ga raztrga, potem pa zbeži pred sladkim oderuhom, a se mu je nasmehnil grunt.