se za vprašujoče in začudene poglede ni zmenil, z očmi je iskal le nje in se zdaj pa zdaj zgrozil ob misli, da se morda shajata s Tinetom. »Le počakaj me, agatasta!« ga je ujezilo, ko se je vračal v svojo samoto in ga je misel na žgala. »Pobožen si, pobožen!« ga je podražila, ki je zasumila, da ne hodi v cerkev zaradi maše.