», ti ne razumeš tega! Otrok si in ne poznaš življenja,« jo je ogovarjal v samoti, včasih celo na glas; ko je slišal svoje besede, so se mu zdele smešno tuje in čudno spremenjene. »Da, bi vzel!« si je zatrjeval in zdaj pa zdaj se mu je v srcu zbudilo nekaj, na kar je že zdavnaj pozabil; bilo je podobno ljubezni, tisti ljubezni, ki jo je občutil pred dvajsetimi leti.