Tisti občutek, ko so se prebudili iz sladke pozabe in ob bučanju in rohnenju splašenih vodnih sil znova videli vse grozote, je bil strašnejši od prvega, ko so bežali v hrib. Zjutraj je voda še zmerom bučala, še zmerom nosila hlode, izruvana drevesa, kamenje, še zmerom so se trgali bregovi in iz nekaterih zijalk v hribu je še zmerom drl ter se zajedal v strugo, ki si jo je sam določil. »Kaj zdaj?« je zastokal, še zmerom čepeč na svoji železni skrinjici.