Še nikoli se ni čutil tako vklenjenega in še nikoli tako majhnega.
si je roké, lovil z očmi, premikal ustnice, kot da bi sešteval, zdaj pa zdaj sklonil glavo, kot da mu je od samega tuhtanja omahnila, zdaj pa zdaj po javorovi beli mizi zarisal z nohtom neka znamenja, ki pa so znala govoriti le. se je motala v veži in se za možakarja v hiši še zmenila ni. Le to je vedela za gotovo, da je v stiskah in da so Bogatajevi kremplji nevarni.